Živali v okovih: potreba zbiralcev

Tik pred božičem leta 1998 je tamkajšnje društvo za zaščito živali iz domnevnega zavetišča blizu kraja Lyles v Tennesseeju rešilo 299 psov, 38 konj ter večje število mačk. Po besedah reševalcev so bila tla zavetišča prekrita z ostanki mrtvih psov.

Da bi naredili konec zanemarjanju živali, so 1. januarja 1999 prostovoljci floridskega društva za zaščito živali iz doma 70-letnega vdovca odpeljali 37 mačk. Društvo za zaščito živali je na vdovca postalo pozorno, ker so se njegovi sosedje pritoževali zaradi umazanije in smradu, ki se je širil iz njegove hiše. Moški je bil brez denarja, ker sta z ženo vse prihranke porabila, da bi renovirala staro hišo. Nato pa ga je zadela kap, zbolel je za kožnim rakom in rakom na ledvicah, leta 1998 pa je za kapjo umrla še njegova žena.

Da bi lahko pokopal ženo v domačem kraju ob družini, je moral prodati tudi tovornjak. Po pogrebu pa se je zaprl v svojo hišo ter tolažbo iskal pri mačkah. Ponoči jim je pustil, da so bile z njim v postelji, podnevi pa so lahko cele ure plezale po njem, medtem ko je sedel pred televizijo. Po lastnih besedah je bil preveč utrujen, da bi čistil za njimi.

Ko so mu ponudili pomoč, jo je sprejel, pa tudi živalim se je odrekel, zato opazovalci menijo, da se verjetno ne bo več znašel v enakem položaju.

Decembra 1994 je okrožni sodnik iz Jonesa, Iowa, odredil, da je treba takoj pokončati 315 stradajočih prašičev, ki so jih zaplenili na neki prašičji farmi. 46-letni lastnik farme je imel težave že pred tem, saj je v letih 1993, 1994, 1995 in 1997 v različnih krajih izstradal vsega skupaj 3000 prašičev.

Društvo za zaščito živali Arizona je moralo novembra 1998 evtanizirati 160 mačk, proti 56-letni lastnici Arizonskega mačjega zavetišča pa so vložili obtožbe za 201 primer krutosti do živali. Na razmere je društvo opozorila pred kratkim najeta čistilka, ko je ugotovila, da umazanija, s katero se spopada, ni le posledica kratkotrajne krize.

Nekdaj priznana vzrediteljica mačk, dolgoletna novinarka in mati samohranilka se je pri približno štiridesetih začela ukvarjati izrecno z reševanjem mačk. Poznana je bila tudi društvom za zaščito živali, saj se je nanje občasno obračala z vprašanji o mačkah, med drugim je hotela vedeti tudi to, kakšna je razlika med reševalci in zbiralci. O njej ni nihče mislil nič drugega kot to, da je ljubiteljica živali, ki želi pomagati mačkam.

Julija 1996 pa je morala na zahtevo mestnih oblasti počistiti svoj dom in oddati 126 mačk. O dogodku se ni veliko govorilo, dokler oktobra 1998 policija ni hotela zapreti bencinske črpalke v njeni lasti zaradi neplačanih računov. Našli pa so toliko mačjih iztrebkov, da so obvestili sanitarno službo, ki je nato črpalko označila kot sanitarno neprimerno za bivanje in zasegla 58 živih in eno mrtvo mačko ter psa.    

Skupne lastnosti

Domnevna zaščitnica živali, vdovec, kmet, reševalka in vzrediteljica/reševalka, vsem so skupne lastnosti, značilne za večino ljudi, obtoženih zbiranja živali.

Za zbiralce velja, da se bojijo revščine. Mnogi, ki so jih obravnavali v zadnjih nekaj letih, so odrasli v hudi stiski med gospodarsko depresijo ali pa v državah, kjer je divjala vojna. Če pa jih pomanjkanje ni prizadelo neposredno, so bili zgroženi nad stisko drugih ljudi.

Alan Beck in Dooley Worth, profesorja na univerzi Perdue, Indiana, sta leta 1981 proučila 31 primerov zbiralcev živali in ugotovila, da se zbiralci neznansko bojijo smrti. 23 od 34 ljudi, ki so bili obravnavani v teh primerih, so bile ženske, 24 pa jih je bilo samskih. Večina je začela pridobivati nenavadno veliko živali potem, ko so pri približno dvajsetih zapustili dom staršev.

Raziskava dodatnih primerov je pokazala, da so zbiralke večinoma ženske (59%), moški so bili obravnavani v 41 odstotkih primerov, v 15 odstotkih pa sta bila kot zbiralca skupaj obravnavana ženska in moški. Skoraj dve tretjini zbiralcev je živelo samih:

Življenjski slog zbiralcev živali

Raziskava je nadalje pokazala, da je dvakrat verjetneje, da bodo imeli moški zbiralci težave zaradi zbiranja živali prej kot ženske:

Starost obravnavanih zbiralcev živali:

Vendar pa je treba upoštevati tudi izgovore, s katerimi zbiralci upravičujejo veliko število živali, ki jih imajo. Raziskava je zajela tudi 158 zbiralcev (24%), ki so bili vzreditelji živali in med njimi je bilo 55% žensk.

Med nadaljnjimi 156 zbiralci (tudi 24%), ki so se imeli za reševalce živali, je bilo 77% žensk.

V nasprotju pa sta bila spola enako zastopana pri 24 zbiralcih živali, ki so bili lastniki trgovin z malimi živalmi (4%), medtem ko je bilo med 125 zbiralci (19%), ki so trdili, da so kmetje, 65% moških.

Med 370 zbiralci, ki so trdili, da imajo živali iz gospodarskih razlogov, je bilo 173 (55%) moških.

Psi in mačke

Po ugotovitvah raziskave ima posamezen zbiralec živali ponavadi veliko mačk in le nekaj psov, ali pa veliko psov in nekaj mačk. V povprečju so imeli zbiralci 30 mačk ali 20 psov. Vendar pa se ti podatki nanašajo samo na zbiralce v mestih in ne zajemajo ljudi, ki so se zagovarjali, da so živali vir njihovega zaslužka.

Neka druga raziskava je pokazala, da so najpogostejše žrtve zbiralcev psi. 48% ljudi, ki jih je zajela raziskava, je tako zbiralo pse, pri čemer je imel v povprečju vsak posameznik 54 psov. Sledili so zbiralci mačk (33%), povprečje pa je bilo 48 mačk na posameznika. 19% zbiralcev se je osredotočalo na konje in v povprečju jih je imel vsak 19.

Ker imajo ljudje pse, mačke ali konje predvsem za družbo, lahko sklepamo, da je število odkritih primerov zbiralcev določene vrste odvisno od tega, kako težko je za to vrsto skrbeti. Lažje je imeti in zanemarjati veliko mačk in pri tem ostati neopažen kot pa veliko psov in seveda je lažje imeti in zanemrajati veliko psov kot pa veliko konjev, ki ponavadi živijo zunaj, bolj ali manj na očeh javnosti.

Prav tako je lažje zbirati majhne kot velike pse. V večini primerov imajo ljudje, ki zbirajo velike pse, v povprečju precej manj psov kot tisti, ki zbirajo majhne pse (raziskava je pokazala, da so imeli zbiralci velikih psov v povprečju po 17, zbiralci majhnih psov pa po 49 psov).

Raziskava je obravnavala tudi primere, v katerih so ljudje zbirali govedo (v povprečju so imeli po 63 glav) in prašiče (v povprečju je imel posameznik 181 živali).

Beck in Worth sta odkrila, da je bilo za izolacijo zbiralcev živali pogosto krivo veliko število živali, ki je onemogočalo normalne stike zbiralcev z drugimi ljudmi. Vendar so svoj položaj uspešno skrivali, in v številnih primerih so jih odkrili šele čez veliko let. Ko so jih nazadnje le odkrili, so pri njih našli tudi mrtve živali.

115 (17%) od skupaj 661 zbiralcev živali, ki so bili vključeni v raziskavo, je shranjevalo tudi mrtve živali. Poleg tega zbiralci ne zbirajo vedno samo živali. Osemindvajset zbiralcev (4%) – med njimi približno tretjina žensk mlajših od 40 let – je imelo zaprtih skupaj 44 otrok, ki so morali živeti v istih pogojih kot živali teh ljudi: pogosto so bili v kletkah, izstradani, umazani, imeli so nezdravljene bolezni in poškodbe. Enajst zbiralcev (2%) pa je imelo v enakih pogojih zaprtih skupaj 12 starejših oseb. V devetih primerih je bil žrtev eden od staršev.

Druga raziskava, ki je vključila tako zbiralce živali kot posameznike, ki so zapirali in izstradali po eno žival naenkrat, je pokazala, da med temi ljudmi ni bistvenih vedenjskih razlik. Vsem so lastni družbena izolacija, težavno življenje in bolestna želja po nadzoru.

Pomagači

Podatke o lastnostih zbiralcev živali je začela zbirati Samantha Mullen, sodelavka new yorškega društva za zaščito živali, med skoraj desetletnimi prizadevanji, da bi zaprli tamkajšnji Dom za živali in več drugih znanih zavetišč za živali, ki so sama sebe imenovala »zavetišča, kjer živali ne ubijajo« (teh zavetišč ne smemo zamenjevati z zavetišči, ki spoštujejo standarde za humano skrb za živali in imajo urejene denarne zadeve).

Leta 1988, ko so številni poskusi new yorškega društva za zaščito živali končno obrodili sadove in so Dom za živali zaprli, je bil upravitelj tega »zavetišča« oseminšestdesetletni Justin McCarthy. Že v predhodnih poskusih, da bi Dom za živali zaprli, so mediji McCarthyja opisovali kot »Sv. Frančiškana mačk« in kot »resničnega dr. Doolittla«.

Vendar pa je bil McCarthy že obtožen šestih oboroženih ropov. Med leti 1981 in 1987 naj bi sprejel več kot 1000 psov, 70 mačk in razne druge živali ter več kot 500 000 dolarjev – ki pa so izginili, medtem ko je večina živali stradala.

Od 475 živali, ki so jih aktivisti našli med ostanki približno 200 poginulih živali, so jih morali okrog 275 takoj evtanizirati.

Svoje ugotovitve je Samantha Mullen leta 1990 poslala številnim društvom za zaščito živali. Ena od njenih ugotovitev je bila, da zbiralci »zavračajo vsakršno pomoč, razen denarja, ker nočejo izgubiti nadzora nad živalmi, ki jih imajo.«

Leta 1991 je veterinarka Karen Kemper objavila seznam 10 vedenjskih značilnosti, ki jih imajo tako »zasvojenci z živalmi«, kot jih je imenovala, kot tudi zasvojenci z drogami:

·        Preokupacija s predmetom zasvojenosti;

·        Vračanje v zasvojenost;

·        Zanemarjanje sebe in okolice;

·        Izgovori za vedenje;

·        Preganjavica;

·        Podpora pomagačev;

·        Zanikanje zasvojenosti;

·        Izolacija od ljudi, razen od pomagačev in drugih zasvojencev;

·        Slabo ravnanje z živalmi in njihovo zanemarjanje;

·        Vsaj enkrat so bili na pregledu v psihiatrični bolnišnici: preiskave so pokazale, da so duševno zdravi.

Nadaljnji problem pri zbiralcih živali je, da je pogosto glavni pomagač – tako kot, na primer, pri alkoholikih – prav družba, saj so zbiralci živali le redko obsojeni.

Poleg tega so kazni za nasilje nad živalmi nizke. Vendar pa se to spreminja, saj tožilci in sodniki začenjajo spoznavati, da 70% tistih, ki so nasilni z živalmi, v roku desetih let zagreši še druge zločine, 38% celo nasilne zločine.

Tudi ni povsem jasno, zakaj za mučenje mačk niso predpisane strožje kazni, saj je znano, da sindrom mučenja mačk pogosto prerase v nasilje nad ženskami. Prav tako kot je kaznovanje posiljevalcev v veliki meri odvisno od statusa žrtev in je manj verjetno, da se bodo kazensko preganjali napadi na prostitutke in neporočene ženske, je kaznovanje mučitelj mačk v veliki meri odvisno od tega, ali je bila mačka čigava last ali ne.

Nasilje je očiten nadzorni mehanizem. Nasilja se bojijo ne samo žrtve, temveč tudi celotna družba. Vendar pa so šele pred kratkim spoznali, da z nasilni vedenjem do ljudi ali živali posamezniki – večinoma moški, ki ne znajo ali pa nočejo pridobiti ali ohraniti svojega družbenega položaja na bolj sprejemljiv način – izražajo svojo težnjo po nadvladi. Ustrezen odgovor družbe na takšno ravnanje se še vedno razvija.

Zapiranje in zanemarjanje sta prikrita. Sta orožje potlačenega besa, ki dobi svoj izraz za ščitom izolacije in depresije, zaradi česar celo storilci pogosto ne prepoznajo lastnega nasilja, usmerjenega proti nemočni nedolžni žrtvi.

Enako kot pri odkritem nasilju lahko tudi pri prikritem zlorabljanju storilec zatrjuje, da ima žrtev rad. Vsekakor pa vidi v žrtvi fizično in čustveno breme in jo morda istoveti z izgubljenim ali odsotnim roditeljem ali partnerjem. Storilčev odnos do žrtve je tudi bistven za njegovo dojemanje samega sebe, kot vzreditelja živali, reševalca, kmeta, jezdeca, zakonskega partnerja, roditelja ali otroka.

Odvisnost od drog že dojemamo kot obliko počasnega samomora. Tudi v zbiranju in shranjevanju mrtvih živali ali ljudi je nekaj samomorilskega, z nadomestno žrtvijo. Zanemarjanje žrtve do smrti je način odstranitve bremena ter vira sovraštva do samega sebe brez prevzemanja odgovornosti: za trupla pač ni treba skrbeti.   

Življenje zbiralcev pa se nadaljuje. Zbiralci so še naprej prosti in še naprej nočejo prevzeti odgovornosti za neizpolnjevanje obveznosti. Še naprej lahko zbirajo živali ali celo ljudi. In tisti, ki ne morejo nadzorovati ničesar drugega, zbirajo mrtve.

Postavite si vprašanje vas ti opisi morda na koga spominjajo? Če vas, takoj ukrepajte!!! Če vas ne, preberite še enkrat in malce premislite...

Poglejte si še par pričevanj: