Tina Perry

Na smrt ljubiti živali

»Zbiralec« živali je dobro poznan človek. Ti »ljubitelji« živali živijo po vsem svetu. Mogoče je kateri od njih celo vaš znanec, človek, ki se drži sam zase, a je vedno pripravljen rešiti izgubljenega psa, mačko ali katero koli drugo žival. Na prvi pogled je to nesebično dejanje prijaznega človeka, vendar se ta vtis spremeni, ko enkrat spoznamo njegove motive in vstopimo v njegov dom.

Zbiralci živali so ljudje, ki zaradi svojega psihičnega stanja verjamejo, da je vsakršno življenje, ki ga lahko nudijo živali, boljše kot pustiti živali umreti. Zbiralci prav bolestno zbirajo živali in jih imajo veliko preveč, da bi lahko zanje skrbeli. Rezultat tega je hudo zanemarjanje živali. Poleg tega so zbiralci prepričani, da lahko za živali skrbijo bolje kot kdor koli drug in zato živalim, ki jih najdejo, nočejo poiskati novega doma.

Mačja ženska

Zbiralci zbirajo vse vrste živali, kljub razvpitem stereotipu mačje ženske. Mačje ženske so večinoma starejše samske ali vdove ženske, ki ves svoj čas in denar porabijo zato, da hranijo množico mačk v svojem stanovanju in zunaj njega, same pa živijo v nesnagi in revščini. So precej čudaške in se izogibajo stiku z ljudmi, medtem ko po soseščini iščejo živali, potrebne njihove pomoči.

Ena od njih je bila tudi šestdesetletna ženska, ki je »rešila« 589 mačk, ki so potem polne bolh, z ušesnimi garjami in drugimi boleznimi živele v hiši, polni mačjih iztrebkov. Ženska je goreče trdila, da ni zbiralka: »Živim v urejeni hiši. Ne živim v revščini« in: »Nisem nora starka.« Seveda pa ni povedala, da njene mačke niso živele v isti hiši kot ona!

Do roba

Za vse zbiralce se zdi, da nočejo videti, v kakšnem stanju so njihove živali. Pred mnogimi leti sem kot prostovoljka sodelovala pri reševanju živali neke ženske, ki je trdila, da vzreja »razstavne pudlje«. Sosedi so zaradi smradu, ki je prihajal iz njene hiše, nazadnje poklicali policijo. Takrat sem se prvič srečala s primerom zbiralca živali in slabo mi je bilo zaradi vseh zlorab in zanemarjanja, ki sem mu bila priča.

Ta zbiralka je bila ženska srednjih let, ki je svojo hišo dobesedno do roba napolnila s pudlji, saj je pustila, da so se psi razmnoževali, dokler v njenem majhnem dvosobnem stanovanju ni bilo 40 pudljev. Nikoli jih ni spustila iz hiše, zato je bilo celo stanovanje prekrito s plastjo nad plastjo urina, iztrebkov in časopisnega papirja. Psi so bili prekriti z lastnim urinom in blatom, njihova dlaka pa je bila zaradi pomanjkanja nege močno zvozlana.

Ena od psic je ravnokar povrgla in bila je tako suha, da sem lahko videla vsako kost v njenem telesu. Trpeli so vsi, mladi in stari psi ter celo mladiči, saj so morali živeti v bednih pogojih, brez vode in hrane. Mršavi psi so se hranili s trupli psov, ki so že umrli od lakote. Drugi so čepeli v kotih ali se skrivali za pohištvom, saj niso bili vajeni človeške družbe.

Večina psov že tako dolgo ni videla svetlobe, da so zacvilili od bolečine, ko smo odgrnili zavese, da bi začeli z našo preiskavo in reševanjem in jim je v občutljive oči udarila svetloba. Vsi psi so bili podhranjeni, številni so bili vidno bolni, pa vendar je ženska, ki je trdila, da je njihova lastnica, zanikala, da bi storila kar koli nepravilnega pri skrbi za »svoje« pse.

Nič nenavadnega

Ta primer pa ni bil niti osamljen niti nenavaden. Vsakdo, ki se ukvarja z varstvom živali, lahko potrdi, da so takšni vsi primeri zbiralcev živali. Nekateri ljudje mislijo, da je reševanje živali za vsako ceno boljše, kot da bi jim pustili umreti. Zbiralci živali so prepričani, da so vse živali odvisne od njih in da jih nima nihče tako zelo rad kot oni.

Podoben primer je tudi primer ženske, ki je sama sebe imenovala za rešiteljico izgubljenih psov. Da ne bi imele problemov z oblastmi, ima pse zaprte v kletkah, ki so v skladu s predpisi. Pse namerava do konca življenja pustiti v teh kletkah kot jetnike. Psov nikoli ne spusti iz kletk, da bi se razgibali in prišli v stik z drugimi psi ali ljudmi. Zaradi predolge zaprtosti v kletkah in premalo človeške družbe so ti psi postali nevrotični in nasilni.

Zavračanje za vsako ceno

Značilno za zbiralce je tudi, da resnično ne vidijo, da je z živalmi ali z njihovim ravnanjem kaj narobe. Ko so nekoč neki zbiralki pokazali sliko psa, ki so ji ga odvzeli in ki je bil tako podhranjen, da so mu izstopala čreva in danka, je rekla samo: »No ja, pa res zgleda nekoliko bolan.«

Niti živali, ki se uporabljajo v kmetijstvu, niso varne pred grozotami zbirateljstva. Pred kratkim je v Kaliforniji pozornost zbudilo kakih 300 koz, ki so živele na približno 40 arih iztrebkov, blata in urina. »Lastnica« koz pa ne ustreza prototipu tipičnega zbiralca. Odvetnica srednjih let, zaposlena na področju računalništva, odločno zavrača oznako zbiralke živali, ki ji je bila dana. Namesto tega trdi, da vzreditelji potrebujejo veliko živali, če hočejo vzgojiti živali z dobrimi lastnostmi. Dodaja še, da na vsaki povprečni kmetiji, kjer gojijo koze za mleko, le-te živijo v veliko slabših razmerah.

Celo ta izobražena, inteligentna ženska ne opazi, da je bolna. Še naprej trdi, da ljudje ne razumejo njene vzreje koz. Pa vendar ima večina njenih koz vnete dihalne poti, ker so prenatrpane v svojem življenjskem prostoru, nekatere pa so tako prekrite z blatom, da le s težavo hodijo in jim med hojo odpadajo veliki kosi dlake s kožo vred.

Zbiralci in zakon

Zakon sicer določa, koliko živali lahko ima posameznik, vendar pa zbiralci skrivajo svoje živali, zaradi česar je uveljavitev teh določil izredno težavna.

Čeprav je uspešno rešenih veliko primerov zbiralcev živali, pa so kazni le redko hude – le malo zbiralcev doleti večja kazen kot je plačilo globe. Zbiralci, tudi tisti, ki so jim zasegli vse živali in ki so bili zaradi zbiranja in zanemarjanja živali obtoženi krutosti do živali, pogosto spet hitro pridobijo veliko število živali. Neka ženska je imela samo dva dni potem, ko so ji zasegli 50 živali, pri sebi že dvajset novih.

Osebnostne lastnosti

Zbiralci svoja življenja in domove v tolikšni meri napolnijo z živalmi, da izgubijo stike s prijatelji in sorodniki. Tako postanejo ti ljudje izolirani in duševno odvisni od svojih živali ter se jim zato nočejo odpovedati ne glede na to, da živali trpijo.

Z navadami zbiralcev se ukvarjajo psihiatri, psihologi in drugi. Duševnost zbiralcev opisujejo na različne načine, vendar noben opis ne prevladuje. Večina meni, da so zbiralci zasvojeni z živalmi ter da je njihovo vedenje podobno vedenju tistih, ki so odvisni od drog. Drugi mislijo, da je zbiranje živali bliže bolezenskim motnjam. Vsi pa se strinjajo, da bodo zbiralci nadaljevali z zbiranjem živali. Zbiralci so duševni bolniki in se le redko, če sploh, pozdravijo brez pomoči psihologov.

Veterinarka Karen Kemper je podrobno proučila »zasvojence z živalmi« in ugotovila, da je njihovo vedenje podobno vedenju zasvojencev z drogami. Naredila je seznam lastnosti zbiralcev živali, ki so enake kot lastnosti zasvojencev z drogami:

·        Preokupacija s predmetom zasvojenosti;

·        Vračanje v zasvojenost;

·        Zanemarjanje sebe in okolice;

·        Izgovori za vedenje;

·        Preganjavica;

·        Podpora pomagačev;

·        Zanikanje zasvojenosti;

·        Izolacija od ljudi, razen od pomagačev in drugih zasvojencev;

·        Slabo ravnanje z živalmi in njihovo zanemarjanje.

Pomoč

Če nekomu, za kogar menite, da je morda zbiralec živali, pripeljete izgubljeno žival, mu daste hrano za živali ali denar ali ga celo spodbujate, tej osebi pomagate, da nadaljuje s svojim bolezenskim vedenjem. Če ji pomagate na kakršen koli način, ji omogočate, da še naprej zanemarja in zlorablja živali v svoji lasti.

Pazite se zbiralcev. Znajo si pridobiti naklonjenost resničnih ljubiteljev živali. Osebi, za katero sumite, da je zbiralec živali, ne pomagajte z denarjem in ne dajajte ji nikakršne podpore, saj jo bo to le spodbudilo, da nadaljuje s svojim bolezenskim vedenjem.

Kako spoznati zbiralca

Zbiralci niso vsi ljudje, ki imajo veliko živali. Zbiralci so ljudje, ki imajo ogromno živali v slabem stanju. Le redki zbiralci sterilizirajo svoje živali, niti jim ne priskrbijo preventivne ali druge veterinarske oskrbe. Zbiralci se izogibajo ljudem in nočejo govoriti o številu svojih živali, niti o tem, kako zanje skrbijo. Prav tako nočejo oddati živali drugim ljudem ali se ločiti od njih. Bojijo se stikov z ljudmi; njihova bivališča so umazana in neurejena, pa tudi za svojo osebno higieno ne skrbijo.

Kaj lahko storite

Zbiralci živali so psihično odvisni od živali, ki si jih pridobivajo, oziroma živali zbirajo zaradi svojih bolezenskih duševnih motenj. Pri »reševanju« živali zbiralcev v resnici ne zanima, kaj je najbolje za živali.

Vse živali zaslužijo ustrezno hrano, vodo, možnost gibanja na odprtem prostoru, pravilno nego in človeško družbo. Če poznate kakšnega zbiralca živali ali sumite, da je kdo, ki ga poznate, zbiralec živali, o tem takoj obvestite ustrezne organe, npr. policijo ali društvo za zaščito živali. 

Lastnosti zbiralcev živali

Zbiralci živali so ljudje, ki si nakopičijo preveč živali, da bi lahko zanje primerno skrbeli. Ti ljudje ne morejo ali nočejo opaziti, da so številne živali v njihovi oskrbi žrtve hudega zanemarjanja. Za zbiralce živali je značilno:

·        očitna potreba, da imajo veliko živali,

·        »ljubezen do živali« povezana z nezmožnostjo, da bi zanje odgovorno skrbeli,

·        občutek, da je spoštovanje življenja isto kot ohranjanje življenja, ne glede na njegovo kakovost,

·        kompleks junaka-mučenika ter pozitivno prikazovanje žrtvovanja za živali v javnosti,

·        potreba po popolnem nadzoru nad življenjem živali, katere posledica je pogosto prikrajševanje živali za veterinarsko oskrbo, gibanje in človeško družbo,

·        trmasto zavračanje, da bi se ločili od katere koli živali, pa naj gre za oddajo sorazmerno zdravih živali drugim ljudem ali pa evtanazijo bolnih,

·        očitna nesposobnost, da bi videli razmere takšne kot so ter pogosto vztrajanje pri trditvah, da so bolne živali zdrave, da so živali popolnoma zadovoljne v svojem zanemarjenem življenjskem prostoru itd.,

·        pogosto nadaljevanje zbiranja živali, tudi če so že bili obtoženi krutosti do živali.

Povzeto iz študije, ki jo je leta 1990 napisala Samantha Mullen, sodelavka za javne zadeve in programe Društva za zaščito živali New York.

Razpoznavni znaki zbiralcev živali

Vzroki za prijave bolezenskega zbiranja živali (N = 54 primerov)

Opomba: Skupna vsota odstotkov je več kot 100, ker so nekatere pritožbe vsebovale več kot en problem.

Vir: Patronek, Gary J., VMD, PhD. »Hoarding of Animals: An Under-Recognized Public Health Problem in a Difficult-to-Study Population.« Public Health Reports Volume 114 (January/February 1999), 8187.

Kako zbiralci živali dobijo živali

Načini, kako zbiralci dobijo živali glede na pogostnost (N = 54 primerov)

Vir: Patronek, Gary J., VMD, PhD. »Hoarding of Animals: An Under-Recognized Public Health Problem in a Difficult-to-Study Population.« Public Health Reports Volume 114 (January/February 1999), 8187.

Razmere, v katerih živijo zbiralci živali

Ocena sanitarnih pogojev bivališč zbiralcev živali (N = 54 primerov)

Vir: Patronek, Gary J., VMD, PhD. »Hoarding of Animals: An Under-Recognized Public Health Problem in a Difficult-to-Study Population.« Public Health Reports Volume 114 (January/February 1999), 8187.