Kdo so zbiralci živali?

 

Pred časom je časopis San Francisco Chronicle poročal o 61 labradorskih prinašalcih, ki so bili tako zanemarjeni in tako natrpani v svojem življenskem prostoru, da krajevni uradniki za varstvo živali že dolgo niso videli živali v podobno slabih razmerah.

 

Sosedi petdesetletnega lastnika psov so se že osem let pritoževali zaradi smradu in muh, ki so prihajale iz njegove hiše v eni izmed premožnejših četrti San Francisca. Kljub temu pa so veliko število psov ter njihove grozne življenjske razmere odkrili skoraj po naključju, ko je policija njihovega lastnika ustavila, ker je vozil brez registrskih tablic. Ko so pristojni vrnili več psov v kombiju domov, so bili priča grozljivi sliki: rumeni, črni in rdeči labradorski prinašalci so ždeli v debeli plasti nesnage. Mnogi so imeli prerezane glasilke, da ne bi mogli lajati – in da sosedi ne bi mogli vedeti, koliko psov pravzaprav živi v hiši. »Hiše je bila ogabna«, je v članku zapisala vodja Oddelka za varstvo živali in nadzor nad njimi. »To je najhujši primer zbiranja psov, kar sem jih videla v desetih letih.«

 

Društva, ki skrbijo za varstvo živali, označujejo kot zbiralce živali ljudji, ki imajo preveč živali, da bi lahko zanje ustrezno skrbeli, pa jih kljub temu nočejo oddati. Zbiralci so nepopustljivi in nikakor nočejo oddati niti ene od svojih živali, pa čeprav je očitno, da živali trpijo zaradi neizpolnjenih osnovnih življenskih pogojev kot so veterinarska oskrba, čisto in varno okolje in ustrezna prehrana. Poleg tega te živali nimajo skoraj nobene človeške družbe, ki je bistvena za njihovo dobro čustveno in psihično počutje. Zbiralci le redko sterilizirajo svoje živali, zaradi česar njihovo število hitro raste.

 

Primere grdega ravnanja z živalmi in njihovega zanemarjanja obravnavajo krajevni uradi za varstvo živali, zato o njih ni skupnih poročil in je težko natančno oceniti, koliko primerov zbiralcev živali je v obravnavi. Dobrodelno društvo Združenih držav Amerike ocenjuje, da vsako zatočišče za živali, ki je dovolj veliko, da ima preiskovalca primerov krutosti do živali ali posebnega uslužbenca, ki skrbi za prijazno ravnanje z živalmi, vedno obravnava vsaj en primer zbiralca živali.

 

Profil zbiralca živali

Zbiralci živali niso nov pojav, čeprav društva za varstvo živali, pravniki, socialni delavci, psihologi ter mediji šele zadnjih petnajst let začenjajo bolje razumeti zbiralce in njihove motive. Pred kratkim je veterinar in raziskovalec univerze Tufts Gary Patronek izdelal profil tipičnega zbiralca živali.

 

Ugotovitve dr. Patronka so temeljile na podatkih, ki jih je zbral iz 54 obravnav zbiralcev živali, o katerih je poročalo 10 društev za varstvo živali in nadzor nad njimi. Dr Patronek je podrobno in poglobljeno opisal pojav, ki je že dolgo znan kot stereotip »krajevne mačje ženske«. Med ugotovitvami dr. Patronka so naslednje:

 

 

 

 

 

 

 

 

Mnogi, ki trpijo za »sindromom zbiralca«, resnično verjamejo, da živalim pomagajo. Študija dr. Patronka je pokazala, da zbiralci govorijo o ljubezni do živali, živali imajo za nadomestne otroke, prepričani so, da nihče drug ne bi skrbel zanje, ter se zelo bojijo, da bi živali evtanizirali, če bi jih odpeljali v zavetišče. (Ironično je, da so številne žrtve zbiralcev takrat, ko končno pridejo v zavetišče, res tako podhranjene, obolele in nevajane človeške družbe, da je evtanazija zanje edina rešitev).