Povzetek članka, objavljenega v reviji Keystone Veterinarian, september/oktober 2001, katerega avtorica je bila Anne Irwin, direktorica Društva za preprečevanje krutosti do živali v okraju Bucks in predsednica Združenja društev za zaščito živali Pennsylvanije
Ljudje ne postanejo zbiralci čez noč. Čisto mogoče je, da so zbiralci živali ali ljudje, ki so tik pred tem, da to postanejo, med strankami ali celo med osebjem veterinarjev. Primeri zbiralcev so zapleteni, veterinarji pa lahko pozitivno vplivajo na te ljudi, ali pa jih nevede spodbujajo, da nadaljujejo z ravnanjem, ki škoduje tako živalim kot njim samim. Dr. Gary Patronek z univerze Tufts našteva naslednje znake, na katere je treba biti pozoren:
· nenehno nove domače živali, ki jih veterinarji ponavadi vidijo enkrat in nikoli več;
· obiski zaradi problemov, ki se običajno ne pojavljajo, če je za živali dobro poskrbljeno, npr. zaradi travme ali nalezljive bolezni
· le redko se ista žival pripelje k veterinarju zaradi starostnih bolezni kot so rak ali bolezni srca
· ni nenavadno, če k veterinarju prihajajo od daleč, ob nenavadnih urah ter obiskujejo več veterinarjev, da ne bi postali sumljivi zaradi velikega števila živali
· lahko postavljajo nemogoče zahteve za oskrbo živali, ki so jih našli pred kratkim
Pri svojih izkušnjah z zbiralci sem zasledila tudi naslednje:
· pred obiskom veterinarja živali odišavijo ali skopajo, da bi zakrili neprijeten vonj
· k veterinarju privedejo žival v sorazmerno dobrem stanju, da bi dobili zdravila za bolj bolne živali, ki jih imajo doma, in poskušajo prepričati veterinarja, da da zdravila, ne da bi živali videl
· nočejo ali ne morejo povedati, koliko živali imajo
· trdijo, da so ravnokar našli ali rešili očitno zanemarjeno žival, čeprav močan vonj po urinu, predolgi kremplji in oslabele mišice prej kažejo na to, da je bila zaprta v umazaniji kot pa, da se je potikala po ulicah
· zanimajo se tudi za druge živali ter s tem v zvezi preverjajo oglasne deske in sprašujejo druge stranke v čakalnici
Veterinarji lahko nehote omogočijo ljudem, ki imajo takšna nagnjenja, da postanejo zbiralci živali, če vedno kličejo ali strankam priporočajo isto osebo, ki je pripravljena sprejeti še enega starejšega psa ali še eno mačko. Zbiralci živali le s težavo zavrnejo kakšno žival, četudi jih imajo že preveč. Želja, da bi doma našli več prostora za začasno ali stalno nastanitev živali, je poklicno tveganje ljudi, ki delajo v veterinarskih klinikah ali v zavetiščih. Pomembno je, da navodila za opravljanje teh poklicev ter izrazi podpore osebju vsebujejo tudi opozorila, da ni mogoče vsake živali rešiti tako, da se jo vzame domov. Tudi dajanje prevelikih količin podarjene hrane, ne da bi poznali položaj, v katerem je posameznik, lahko ljudem pomaga, da sprejmejo preveč živali, da bi lahko zanje ustrezno skrbeli.
Zbiralci živali postajajo vedno bolj izolirani, vedno bolj se ogibajo prijateljev, družine in drugih ljudi. Ves svoj čas namenijo zagotavljanju minimalnih pogojev za veliko število živali, zaradi nenehnega strahu pa skrivajo svoje vedno slabše življenjske razmere. Morda je veterinar njihov edini stik z okolico. S previdnimi vprašanji, ki zbiralcu dopustijo, da ohrani dostojanstvo, lahko veterinar veliko izve o tem, v kakšni oskrbi so živali in v kakšnih življenjskih razmerah živijo. Če hudo zboli žival strank, ki imajo le nekaj živali, hočejo te stranke poznati čim več načinov, kako tej živali pomagati. Zbiralci živali pa položaja že ne morejo več obvladati, pa se vendar pogosto nočejo odreči živali s hudimi zdravstvenimi težavami, čeprav ji niso sposobni nuditi osnovne zdravstvene oskrbe. Veterinar mora pohvaliti njihovo skrb za živali, hkrati pa mora odločno in jasno zahtevati, da se živali nudi nujna oskrba, še posebej če je žival morda treba evtanizirati. Ti ljudje so lahko izredno težavne stranke, vendar pa lahko veterinar, ki je pripravljen vztrajati in poskuša bolje razumeti njihov problem, veliko naredi tako za človeka kot tudi za posamezne živali, včasih pa lahko razreši tudi položaj, v katerem se zbiralec in njegove živali znajdejo.