Zbiralce živali je morda težko razumeti, vendar se lahko o njih in njihovih motivacijah še vedno veliko naučimo. Težko ni razumeti samo razlogov, iz katerih ti ljudje postanejo zbiralci, temveč tudi njihovo odločnost.
Med najhujšimi in najtežjimi primeri, s katerimi se soočajo organizacije, ki preiskujejo primere domnevne krutosti do živali, so gotovi primeri zanemarjanja, povezanega z lastništvom velikega števila živali. Čeprav ponavadi zatrjujejo, da imajo živali zelo radi, ti lastniki, poznani tudi kot »zbiralci živali« ali »zasvojenci z živalmi«, ne sprevidijo, da so njihove živali očitno zanemarjene, da trpijo, stradajo ali celo umirajo. Že samo število zbranih živali presega njihovo sposobnost, da bi zanje skrbeli.
Medtem ko je v drugih primerih zanemarjanja takoj jasno, kaj je prav in kaj ne, pri zbiralcih živali tega ne moremo tako enostavno določiti, saj prvotne dobre namere dostikrat zameglijo razliko med tem, kaj je dobro in kaj slabo.
Čeprav večina teh ljudi živi odmaknjeno, so le redki psihotični bolniki. Pravzaprav se zdi, da je veliko število živali, ki jih zberejo, prej vzrok za njihovo odmaknjenost kot pa njena posledica. Izolacija in odvisnost od družbe živali pogosto pripeljeta do tega, da postanejo zbiralci precej sumničavi in le neradi govorijo o sebi. Zaradi tega ustrezna društva le redko odkrijejo zbiralce živali, preden jim položaj popolnoma uide iz rok.
Društva za zaščito živali imajo s primeri zbiralcev velikanske težave. Zbiralec, ki noče priznati, da ima probleme, sodelavcem društva pogosto ne pusti, da bi stopili na njegovo posestvo ali se približali živalim in tako ni mogoče dobiti utemeljenega razloga, potrebnega za nalog za preiskavo.
Tudi če društvo ima nalog, lahko že samo število živali povzroči precej težav. Le redka društva za zaščito živali so ustrezno pripravljena, da lahko oskrbijo veliko število živali, ki jih je treba namestiti in zanje skrbeti, medtem ko se primer rešuje na sodišču.
Naslednjo nočno moro za društva predstavljajo stiki z javnostjo. Javnost dostikrat ne sprevidi, da so živali zaradi kroničnega zanemarjanja izpostavljene mučenju in trpljenju, temveč se lažje istoveti s storilcem, ki zatrjuje, da ima živali rad, in ki »očitno trpi« zaradi izgube »ljubljencev«. Še najhujši zbiralci lahko pridobijo precej javne podpore, če se predstavljajo kot zavetišča, ki živali ne ubijajo, temveč jih poskušajo samo rešiti.
Čeprav upamo, da zbiralci zaradi izgube živali ter denarnih in čustvenih težav, ki jih izkusijo na sodišču, ne bodo več dopustili, da bi še enkrat prišli v enak položaj, pa nam naše poznavanje vedenja »zasvojencev« govori, da temu ne bo tako. Zato je na nesrečo dostikrat treba ponovno posredovati.
Zbiralec se lahko zelo posplošeno in na kratko opiše kot oseba, ki živi sama in nima tesnejših stikov z družino ali sodelavci, bele polti, srednjega razreda, ženska, z velikim darom govora in inteligentna. Zdi se, da imajo zbiralci očitno potrebo po velikem številu živali, poleg tega pa zbirajo tudi druge predmete in živijo v neredu. V veliko primerih so inteligentni in znajo dobro govoriti ter si pridobiti simpatijo javnosti, ne glede na to, v kako slabem stanju so njihove živali.
Trmasto lahko zavračajo, da bi se ločili od katere koli od svojih živali in tako nočejo relativno zdravih živali oddati drugim ljudem ali pustiti, da bi se bolne živali evtanizirale (včasih obdržijo celo mrtve živali!). Če jih prisilimo, da zmanjšajo število živali, bodo zbiralci čez nekaj časa z zbiranjem ponovno začeli. Če se jim ne nudi strokovna psihološka pomoč, se bodo zbiralci skoraj zagotovo spet vrnili k svojemu prejšnjemu ravnanju, četudi so že bili obsojeni zaradi krutosti do živali. Ti ljudje se čezmerno boje smrti. Za njih je vsako življenje, pa naj bo še tako grozno, boljše od smrti. Sprejemljiva je samo naravna smrt.