Kako ravnati z zbiralci živali, 1. del:
Uspešni posegi

Vsako društvo za zaščito živali v ZDA se je že srečalo s podobnim primerom: razpadajoča hiša, ali morda prikolica ali celo star šolski avtobus in že zunaj zaznaven vonj po urinu ... temna notranjost, živali, ki tekajo sem ter tja in prevladujoč smrad, zaradi katerega pečejo oči in je le težko dihati ... na desetine ali celo stotine živali, ponavadi mačke in psi, včasih pa tudi druge živali, nekatere v kletkah ali v zasilnih ogradah, druge se prosto sprehajajo po prostoru ... različno zanemarjene živali, pogosto bolne in mršave, z nadlogami, ki zajemajo vse od bolh in ušesnih garij pa do kožnih garij in okužb dihalnih poti ... iztrebki povsod naokrog, med odprtimi konzervami hrane in smetmi, nastlanimi po tleh, prepojenih z urinom ... skoraj vedno še kakšna grozna značilnost, po kateri se vsak primer razlikuje od drugih, kot na primer črvi, ki lezejo po telesih živali ali pa mrtve mačke, uporabljene za ležišča ... in nazadnje, »lastnik« živali, oseba, ki je izgubila nadzor nad položajem in živi v stalnem odrekanju ter je očitno »zasvojena z živalmi«, vendar ne ustreza nobenemu psihološkemu profilu.

Izzivi brez primera

Za preiskovalce in društva za zaščito živali so primeri zbiralcev živali med najtežje rešljivimi. Primeri zbiralcev živali se od drugih primerov krutosti do živali in njihovega zanemarjanja razlikujejo predvsem po štirih značilnostih:

• Primeri zbiralcev živali zajemajo izredno veliko živali. Zbiralce pogosto odkrijejo šele po več letih zbiranja živali, te pa so takrat, ko jih društva za zaščito živali končno najdejo, običajno v tako slabem stanju, da je potrebna takojšnja obsežna reševalna akcija. Za uspešne akcije te vrste je potrebno veliko časa ljudi, pristojnih za varstvo živali, pa tudi pomoč prostovoljcev. Seveda je nujna tudi precejšnja pomoč veterinarjev in bližnjih zavetišč za živali. Med dolgimi sodnimi postopki zavetišča nato večkrat porabijo na tisoče dolarjev za zdravljenje in oskrbo rešenih živali in te stroške le redko dobijo povrnjene. Da bi bila zadeva še hujša, živali ponavadi niso navajene ljudi, hrupa in drugih dražljajev – včasih pa so celo nenavadne ali eksotične – zaradi česar je potrebna posebna skrb, oprema in veterinarsko znanje.

• Ne samo, da primeri zbiralcev zbudijo pozornost medijev, temveč tudi poročila o njih pogosto niso enotna. Pravzaprav mediji zbiralce velikokrat prikazujejo kot žrtve. Naslovi kot »Moja družina so« ali »Ljubitelj psov prisega, da bo dobil živali nazaj« niso nič neobičajnega. »Podoba, ki si jo ljudje ustvarijo o zbiralcih živali, je v kričečem nasprotju s stanjem, v katerem so živali,« pravi Samantha Mullen, sodelavka za javne zadeve in programe Društva za zaščito živali New York. V resnici preiskovalce pogosto opisujejo kot uradnike s trdo roko in nerazumljivimi zahtevami, ki pridejo in človeku brezsrčno odvzamejo ljubljene mačke. Zato morajo biti društva za zaščito živali ne samo pripravljena na vprašanja medijev in javnost, temveč si morajo tudi prizadevati, da jih poučijo, v kakšnem stanju so živali v resnici ter o psihologiji zbiralcev živali.

• Zbiralci izredno pogosto začnejo znova zbirati živali. Če zbiralcu samo odvzamete živali in ne storite nič drugega, bo ta v kratkem času spet zbral enako število živali. Neka ženska je imela samo dva dni potem, ko so ji zasegli 50 živali, pri sebi že dvajset novih. »Zbiralci so obsedeni z živalmi,« pravi Samantha Mullen. Če zbiralca prepričate, da svoje živali preda društvu za zaščito živali, boste te živali sicer rešili, vendar pa tej osebi ne boste preprečili, da ne bi znova začela zbirati živali ter končala v enakem položaju, kot je bila. Enkratna reševalna akcija in denarna kazen sta le redko, če sploh kdaj, trajna rešitev.

• Zbiralci imajo nenavadno psihologijo. Primere zbiralcev lahko uspešno rešujemo le, če poznamo njihovo psihologijo. Za zbiralce so pogosto značilne različne duševne motnje, od katerih prevladuje zasvojenost. Ali bomo primer izgubili ali dobili je zato odvisno od tega, kako dobro razumemo zbiralce, kako z njimi ravnamo in kako pristopimo k reševanju. Večine zbiralcev ne moremo preprosto obtožiti slabega ravnanja z živalmi, niti ni mogoče reči, da so nevedni in da ne vedo, kako je treba skrbeti za živali.

Kazenski pregon: da ali ne
Zaradi omenjenih značilnosti primerov zbiralcev živali se postavlja vprašanje: ali je treba zbiralce kazensko preganjati?

Nekateri ljudje so mnenja, da so zbiralci klasičen primer izjalovljenih dobrih namer, zaradi česar sodni pregon ni ustrezen. Vendar pa raziskave psihologov, ki so proučevali psihologijo zbiralcev, kažejo, da dejanja zbiralcev pogosto niso dobre namere, ki se sčasoma izjalovijo, temveč že kar prava bolezen.

Poleg tega pa glavna stvar niso namere in motivacije zbiralca. Ali z besedami Samanthe Mullen: »Glavna stvar je, da živali trpijo, ne glede na to, ali je oseba, ki skrbi zanje, duševno bolna, nesposobna a dobro misleča, ali pa preprosto zlobna.«

Na tej točki se vprašanje nekoliko spremeni: Ali je kazenski pregon najboljši način za preprečitev trpljenja živali v rokah zbiralcev? Tudi to vprašanje je odvisno od namer in motivacij zbiralca, kot sta nazorno pokazala dva nedavna primera.

Prvi je primer Hazel Swindel, 61-letne ženske, ki je do lanskega poletja v svoji 60 m2 veliki razpadajoči hiši zbrala 150 mačk. Hazel Swindel ustreza stereotipu zbiralca: oseba z navidez dobrimi nameni vzame k sebi živali brez lastnikov, sovraži evtanazijo, izgubi nadzor nad položajem ter povzroči hudo trpljenje živali.

Sodišče je odločilo, da Hazel Swindel ni bila sposobna ustrezno in humano skrbeti za vse svoje mačke in evtanizirali so vse razen šestih mačk. Šest mačk, ki ni imelo hujših zdravstvenih težav, je oskrbel veterinar, bile so sterilizirane in vrnjene Hazel Swindel. Swindel ni bila obtožena krutosti do živali, vendar pa jo sedaj po naročilu sodišča redno nadzorujejo.

Takšna rešitev pa ne bi bila pravilna v drugačnih pogojih, kot je bil primer Justina McCarthyja iz New Yorka. McCarthyjev primer je eden najbolj razvpitih primerov zadnjega časa, saj je imel skoraj 1000 zanemarjenih živali, od katerih so bile številne na robu smrti, ko so po nalogu sodišča v njegov Dom za živali prišli preiskovalci. Živali k McCarthyju niso prišle po naključju, temveč je dejavno zbiral denar, da bi lahko vzdrževal »zatočišče« in je celo imel obrazce za sprejemanje živali, ki so jih oddajali njihovi lastniki.

Proti McCarthyju je bilo vloženih 25 prijav zaradi krutosti do živali in v štirih primerih je krivdo priznal. Kočna obsodba je vsebovala določbo, da on in njegova žena nikoli več ne smeta biti kakor koli udeležena pri zavetiščih za živali ali podobnih zadevah.

Posredovanje ali kazenski pregon
Primera Swindlove in McCarthyja dokazujeta, kako pomembno je poznati profil posameznega zbiralca, kadar se odločamo o tem, kako se lotiti primera. Namesto klasične dileme »poučiti ali kazensko preganjati«, značilne za številne preiskave krutosti, se pri primerih zbiralcev živali pojavlja dilema: posredovati ali kazensko preganjati.

Posredovati je treba pri vseh zbiralcih, vendar pa ni treba vseh zbiralcev kazensko preganjati. Za stereotipično »mačjo žensko« ali »pasjega moškega« – posameznika, ki zbira živali brez lastnika, dokler nazadnje ne izgubi nadzora nad položajem – je uspešno posredovanje že, če se mu živali odvzame in tiste, ki mu bodo vrnjene, pozdravi in sterilizira, nato pa ga je treba nadzorovati in tako preprečiti, da bi se še enkrat znašel v podobnem položaju. Pogosto je potrebna tudi pomoč strokovnjakov za duševno zdravje in vedenjske motnje odraslih.

»V primeru Swindlove nismo samo vkorakali, odpeljali vseh živali ter pri tožilcu zahtevali, da jo obsodi,« pravi Johnson, eden od aktivistov. »Ljudje so darovali pohištvo, pomagali očistiti hišo ter se trudili, da bi tej ženski pa tudi mačkam, ki jih je smela obdržati, izboljšali življenje. Na zbiralce je treba gledati kot na ljudi ter poskušati do določene mere razumeti, zakaj so se znašli v takem položaju. Kazenski pregon ni vedno rešitev. Čutili smo, da lahko ta ženska z malo pomoči skrbi za omejeno število mačk ter tako obdrži nekaj svojih ljubljenčkov.«

V nasprotju s Swindlovo pa McCarthy živali ni zbiral samo zato, ker so se pojavile pred njegovimi vrati. Dejavno je zbiral denar za svoje »pribežališče« ter lastnikom živali zagotavljal, da bodo njihovi ljubljenčki dobro preskrbljeni za vse življenje. V takem primeru je za rešitev potrebno več, kot samo odpeljati živali. Treba je tudi začeti postopke, da se zbiralca obtoži krutosti do živali. Ustrezni cilji so lahko zapor, denarne kazni ali pogojna zaporna kazen, vendar pa mora biti v vsakem primeru končni cilj prepoved takšnemu zbiralcu, da bi še kdaj imel živali.

Iskanje pravih rešitev glede na vzrok
Za uspešno rešitev primera ni dovolj samo živali odvzeti zbiralcu, temveč je treba tudi izbrati ustrezne načine posredovanja. Treba se je osredotočiti na zbiralca in ugotoviti, kaj je vzrok za njegovo vedenje. Treba je pomagati tudi človeku, ki slabo ravna z živalmi, in tako preprečiti, da bi se spet znašel v podobnem položaju.

Društva za zaščito živali v primerih zbiralcev živali običajno ukrepajo na tri načine, ki se v praksi velikokrat prekrivajo. Pri prvem gre za sodelovanje z zbiralcem, pri čemer lahko društva izboljšajo položaj, v katerem se nahajajo živali, ter pogosto prepričajo zbiralce, da prostovoljno oddajo vse ali vsaj nekaj svojih živali ter sterilizirajo tiste, ki jih obdržijo. Drugi način je pridobitev sodne odredbe, ki omeji število živali, ki jih lahko ima zbiralec, in pooblasti društvo, da zbiralca nadzoruje za vedno ali pa samo za določeno obdobje. V tretjem načinu posreduje socialna služba in pomaga »zdraviti« zbiralca.

Sodelovanje z zbiralci
Z večino zbiralcev sicer ni mogoče sodelovati, vendar pa je sodelovanje pogosto prvi korak v vrsti posegov. Poleg tega je sodelovanje način, ki društvu najverjetneje ne bo nenadoma odvzel velikega dela sredstev. S sodelovanjem je vsekakor vredno poskusiti v primerih, kjer sodnik zaradi nezadostnih dokazov noče izdati naloga za preiskavo.

Društva za zaščito živali že več let uporabljajo to taktiko. Preiskovalci najprej poskusijo pridobiti zbiralce na svojo stran ter nato sodelujejo z njimi, da bi spet vzpostavili nadzor nad položajem.

»Najprej ugotovim v kakšnem stanju so živali,« pravi Diana Murphy, odgovorna za preiskave društva Toledo. »Če živali ni treba odvzeti, poskušam pri zbiralcu vzbuditi zaupanje.«

Tudi druga društva sodelujejo z zbiralci in nekatera darujejo hrano, če dobijo dovoljenje, da lahko nato nekaj živali odpeljejo k veterinarju, kjer jih sterilizirajo.

»Kadar sodelujemo z zbiralci, je potrebno oceniti, kako dobro zbiralec skrbi za živali,« pravi Samantha Mullen. »Vendar, kje je meja? Če sodnika ne morete prepričati, da izda nalog, je pomoč zbiralcem pri skrbi za njihove živali morda edina rešitev. Vendar pa ni vedno realno pričakovati, da bo neko društvo zagotovilo ljudi, ki bodo ves čas zavestno nadzorovali zbiralca. To je tako, kot če bi društvo za zaščito živali prosili, naj za vsakega zbiralca priskrbi ekipo socialnih delavcev.«

Sodna odredba
Sodelovanje z zbiralcem je lahko za društva za zaščito živali zelo zamudno, vendar je veliko vredno, če pomaga zbiralcu vzpostaviti nadzor nad položajem in če društvo na ta način izboljša položaj v zadostni meri, da ni treba izvesti reševalne akcije, za katero je potrebno veliko sredstev. Vendar pa je jasno, da sodelovanje ni prava rešitev, če so živali v hudi stiski, ali če ga sploh ni mogoče vzpostaviti. V takih primerih je pogosto nujno delovati prek sodišča.

Če živali niso v takem položaju, da bi jih bilo treba takoj rešiti, a zbiralec noče sodelovati z društvom, lahko preiskovalci ponekod prepričajo sodnika, da uporabi taktiko, imenovano delni kazenski pregon. V takem primeru se tožba zaradi krutosti zadrži in zbiralec sme obdržati živali, dokler izpolnjuje določene pogoje – na primer zagotovi, da imajo živali ustrezno veterinarsko oskrbo, hrano in vodo ter da se lahko gibajo, ali da živali sterilizirati. Šele če zbiralec ne izpolni teh pogojev, se mu živali odvzamejo in proti njemu vloži tožba.

Vendar pa morajo društva za zaščito živali pogosto vložiti tožbe proti zbiralcu zaradi krutosti do živali in mu živali odvzeti. (Včasih lahko društva dosežejo, da lahko živali ostanejo na posestvu zbiralca, vendar zanje skrbi društvo – vse do dokončne rešitve primera. V drugih primerih se lahko živali odvzamejo na podlagi uredb o omejenem številu živali, ki jih lahko ima posameznik, ali po sodni odredbi zaradi kršitve miru).

Nato je treba pri tožilcih doseči, da zbiralca obtožijo – in v večini primerov je cilj tudi zagotoviti sodno odredbo. Ta sodna odredba omejuje število živali, ki jih lahko ta oseba še ima, istočasno pa daje društvu dovoljenje, da zbiralca nadzira. Brez takšne odredbe člani društva morda nikoli več ne bodo mogli stopiti na posestvo zbiralca.

Pogosto se lahko šteje, da je primer zbiralca uspešno rešen, če se sklene dogovor z zbiralcem in zagotovi sodna odredba. Vendar pa morajo društva za zaščito živali in tožilci, s katerimi sodelujejo, zahtevati polno obsodbo, če odvetnik zbiralca ni pripravljen sodelovati, kajti le tako lahko dobijo sodno odredbo. Za dogovor je potrebno sodelovanje obdolženca in če obdolženec ni pripravljen sodelovati, je pač treba iti na sodišče.

Poleg tega mora društvo včasih sodnika ali tožilca o zadevi poučiti, saj ne bosta sama od sebe vedela, da mora odredba določati, da ima društvo pravico pregledovati posestvo kadar koli v naslednjih 'X' letih, da imajo dostop do posestva tudi službe za skrb za odrasle in da lahko ima obravnavana oseba samo 'X' živali v naslednjih 'X' letih.

Poleg tega je nujno, da sodnik ve, da mora odredba določati tudi, da je treba živali, ki se vrnejo zbiralcu, sterilizirati.

Učinkovite sodne odredbe običajno vsebujejo te določbe:

• popolna prepoved, da bi oseba še imela živali, ali omejitev števila živali, ki jih še lahko ima, ki velja za vedno ali za določeno obdobje;

• zahteva, da se vse živali, ki se vrnejo k zbiralcu, sterilizirajo;

• pooblastilo društva za zaščito živali, da vedno ali za določeno obdobje nadzoruje zbiralca, vključno s posebnimi določbami, ki se nanašajo na pregledovanje njegovega bivališča;

• zahteva, da zbiralec društvu povrne stroške za zdravljenje in skrb za zajete živali in

• objava veterinarskih kartotek, če je to potrebno.

Zahteva, ki pa je sodna odredba ali kazen vsekakor ne sme vsebovati, je delo zbiralca v zavetišču za živali. Delo v zavetišču bo samo okrepilo zbiralčevo zasvojenost, verjetno pa bo tudi zavetišče imelo z njim težave.

Skupno posredovanje
Sodne odredbe lahko vsebujejo tudi zahteve po vključitvi socialnih služb ali ustanov za duševno zdravje, npr. določilo, da je treba zbiralcu dodeliti socialnega delavca. Sodišča običajno vključijo taka določila samo v primerih, v katerih so ustrezne ustanove že posredovale.

Priporočljivo je, da društva za zaščito živali razvijejo delovne odnose z institucijami za duševno zdravje, stanovanjskim uradom in drugimi ustreznimi uradi za socialno varstvo – ter že zgodaj vključijo te službe v primere zbiralcev. To ponavadi pomeni, da se te službe pouči o psihologiji zbiralcev ter o dejstvu, da zbiralci potrebujejo pomoč socialne službe, četudi se pogosto lahko vključujejo v družbo.

Če društva za zaščito živali sodelujejo s socialnimi službami, jim to olajša delo, saj se lahko ukvarjajo z živalmi, za zbiralca pa poskrbijo socialne službe. Na ta način tudi javnost sprevidi, da so namere društva dobre. Zelo pomembno je, da tudi društva za zaščito živali začnejo reševati primere zbiralcev kot primere ljudi z motnjami v duševnem zdravju in sodelujejo z drugimi ustreznimi službami ter teh primerov ne poskušajo rešiti sama.

Včasih lahko imajo društva za zaščito živali tudi koristi od določenih ukrepov teh drugih služb. Tako lahko, na primer, zdravstveni delavec ali uslužbenec stanovanjskega urada zbiralcu postavi zahteve, ki izhajajo iz okoljskih problemov ali možnosti za razvoj bolezni, ki jih ponavadi povzročijo zbrane živali. Zahtevajo lahko, da je treba počistiti hišo in dvorišče ali da je treba živali odstraniti. V takih pogojih lahko zbiralec v članih društva vidi »dobre ljudi«, ki so pripravljeni vzeti živali, da bi mu pomagali izpolniti zahteve »hudobneža«.

Nadaljnji primeri sodelovanja z drugimi službami lahko zajemajo ukrepe socialnih služb proti zbiralcu samemu. Tudi takšne posege lahko društva za zaščito živali obrnejo v svoj prid. Med temi ukrepi so:

Izselitev. Zbiralci pogosto kršijo sanitarne ali stanovanjske standarde in zdravstveni ali stanovanjski uradi lahko zahtevajo izselitev. Takrat društvo za zaščito živali ponudi, da bo skrbelo za živali, dokler zbiralec ne najde prostora zanje. Zbiralec se znajde v brezizhodnem položaju, zato ponudbo sprejme. Nekatera društva za zaščito živali nato od zbiralca zahtevajo, da mora plačati oskrbo za živali, preden mu živali vrnejo, česar pa zbiralci v večini primerov ne morejo narediti, zato tudi živali ne dobijo nazaj. Vendar pa ta strategija ne deluje, če zbiralec pozna sebi podobne ljudi, ki začasno sprejmejo živali. V takih primerih morajo biti društva za zaščito živali pripravljena, da bodo morala pridobiti nalog, če je treba živali takoj rešiti.

72 urno opazovanje. Če daje oseba videz duševnega bolnika, nevarnega samemu sebi, institucija za duševno zdravje na sodišču zaprosi za odredbo, da lahko zbiralca vzame na 72 urno opazovanje v psihiatrično kliniko. Tudi v tem primeru mora zbiralec zapustiti živali in društvo za zaščito živali lahko dobi priložnost, da jih zaseže brez naloga (čeprav je vedno priporočljivo, da društvo nalog dobi). Med 72 urnim opazovanjem se pogosto oceni, da imajo bolniki določeno duševno motnjo, kar da društvu za zaščito živali možnost, da zahteva sodno odredbo, ki prepoveduje, da bi zbiralec še imel živali, ali pa omeji število živali, ki jih še lahko ima, ker so živali zaradi duševne motnje zbiralca v slabem stanju.

Skrbništvo. V primerih hude duševne prizadetosti se kot skrbnik zbiralca imenuje druga oseba, ki je tudi odgovorna, da ukrepa v interesu zbiralca. Ne samo, da lahko skrbniki živali takoj predajo zavetišču, temveč lahko društvu za zaščito živali tudi pomagajo pri nadzorovanju zbiralca ter tako preprečijo, da bi ta ponovno začel zbirati živali.

Ti skupni posegi pa so možni le, če je društvo za zaščito živali razvilo dobre delovne odnose s socialnimi službami. Vendar pa so bolj običajni in težje rešljivi primeri, v katerih se oceni, da so posamezniki duševno in čustveno sposobni skrbeti za živali in socialne službe ne prisluhnejo prošnjam društev za zaščito živali za pomoč. V takih primerih so člani društev pogosto prisiljeni, da sprejmejo vlogo svetovalca ali psihiatra in se morajo pri reševanju problema zanesti na sodelovanje zbiralca ali pa na sodne posege.

Bolje preprečiti...
Ne glede na druge posege – vključno s specifičnimi zahtevami, ki jih vsebuje sodna odredba – je dolgoročna rešitev možna le ob stalnem nadzorovanju zbiralca, da bi preprečili ponoven začetek zbiranja. Takšno nadzorovanje vedno vzame veliko časa, vendar pa lahko ima neizpolnjevanje sodne odredbe katastrofalne posledice. V nekem primeru je društvu za zaščito živali uspelo pridobiti sodno odredbo, ki je omejila število mačk, ki jih je zbiralec lahko imel, na sedem in vseh sedem mačk je bilo steriliziranih. V spremstvu veterinarja je društvo preverilo stanje en mesec pozneje in pri zbiralčevi skrbi za živali ni odkrilo nobenih večjih problemov. Vendar pa je bilo društvo neprijetno presenečeno, ko je leto kasneje zbiralčeva hiša pogorela do tal: med ruševinami so našli zoglenela trupla več kot dvajsetih mačk.

Vzpostavitev sodelovanja z zbiralcem je lahko zelo koristno pri nadzorovanju zbiralčevega vedenja. Če zbiralec društvu dovolj zaupa, da jih pokliče, če ima probleme, ali če so člani društva vedno dobrodošli v njegovem domu, bo društvo lažje preverjalo, če zbiralec dobro skrbi za živali. Vendar pa mora društvo vedno ukrepati, če se zbiralec preseli in obvestiti društvo v kraju, v katerega se je zbiralec preselil, tako da se lahko nadzor nad zbiralcem nadaljuje.

Društva za zaščito živali morajo upoštevati, da zbiralci živali ne dobijo čez noč. Zbiralci živali so v večini primerov ljudje, ki se normalno vključujejo v družbo ter najprej samo sprejemajo izgubljene ali zavržene živali. Naenkrat se zavedo, da svojega doma ne morejo več ustrezno čistiti in nehajo vabiti ljudi k sebi. Nazadnje izgubijo nadzor nad položajem.

Zbiralce je težko odkriti, zato morajo društva za zaščito živali preiskati vsako pritožbo o morebitnem zbiralcu. Takšne pritožbe se nanašajo na grozen smrad ali govorijo o sosedu, ki ima preveč mačk in podobno. Delo z zbiralci pa je vsekakor najlažje, če se jim prepreči, da bi zbiralci sploh postali.

PSIHOLOGIJA ZBIRALCEV ŽIVALI
Članek je bil objavljen v reviji Trend Magazine, december 1993/januar 1994, 9. letnik, št. 6

Kdo so zbiralci in kaj je z njimi narobe

Čeprav je problem zelo razširjen, se psihologi in drugi znanstveniki le malo ukvarjajo s primeri, v katerih je bila rezultat lastništva nad velikim številom živali krutost do živali. Prva formalna študija je bil pregled 31 primerov, s katerimi sta se ukvarjala Ameriško društvo za preprečevanje krutosti do živali in Urad za zadeve živali iz New Yorka, ki sta ga leta 1981 naredila Dooley Worth in Alan Beck. Ta študija je v določeni meri potrdila tradicionalno opisovanje zbiralcev kot starejših »mačjih žensk«, ki živijo v osami, vendar je odkrila tudi precejšnje razlike v demografiji zbiralcev. Več kot dve tretjini ljudi, vključenih v študijo, so bile ženske in 70 odstotkov od njih je bilo neporočenih.

Večina pa je začela živali zbirati zgodaj, pogosto že pri dvajsetih. Na splošno so se ti ljudje osredotočili na pse ali mačke ter imeli veliko živali ene vrste in le nekaj druge vrste. Čeprav so bili vsi zbiralci v študiji odmaknjeni od družbe, jih je le malo končalo v psihiatrični bolnišnici in za njih le redko postavijo diagnozo duševnih motenj.

Pred kratkim so tudi sodišča prišla do spoznanja, da vedenje, katerega rezultat je tako obsežno trpljenje živali, ni neškodljiva ekscentričnost. Za vedno več zbiralcev je po sodni odredbi treba postaviti psihiatrično oceno. Rezultat teh ocen je precej zapletena slika procesov, ki lahko nekoga pripeljejo do tega, da tako hudo zanemarja živali.

Le pri redkih primerih zbiralcev gre za dobre namene, ki so se izjalovili, kljub vztrajnemu zatrjevanju zbiralcev, da imajo živali radi in jim želijo rešiti življenje. To je jasno vsakomur, ki je že videl umazanijo in propad, v kateri mora veliko teh živali živeti, ter njihovo hudo podhranjenost, okuženost z zajedavci in obolelost. Dejanja večine zbiralcev so verjetno rezultat njihove bolezni, čeprav se lahko precej dobro vključujejo v družbo.

Vedenje in simptomi zbiralcev se razlikujejo. Njihova dejanja ustrezajo več različnim modelom:

Model bolezenskih motenj. Potreba po pridobitvi velike zbirke določene stvari ali različnih stvari ... zaradi zbiranja samega, je lahko bolezenska motnja. Ti zbiralci se od drugih razlikujejo po tem, da je zbiranje pogosto povezano s precejšnjim zanemarjanjem sebe in okolja. Taki simptomi so pogostejši pri ženskah, začnejo pa se, ko je oseba stara petindvajset do trideset let. Poročila o številnih zbiralcih živali so razen o zbirkah živali govorila tudi o velikih kupih časopisov, steklenic, razbitih avtomobilov in drugih neuporabnih stvari. V številnih primerih se ta motnja pojavi ob zgodnji ali nenadni izgubi ljubljene osebe, običajno enega od staršev, partnerja ali otroka. To morda prispeva tudi k velikemu odporu zbiralcev proti evtanaziji ter nesposobnosti, da bi opazili vedno slabše zdravstvene in bivalne razmere živali. Takšne motnje je težko zdraviti. To zagotovo drži za zbiralce živali, ki skoraj vedno začno ponovno zbirati živali, če se jim ponudi priložnost.

Model zasvojenosti. Več strokovnjakov, med njimi tudi veterinarka iz Houstona, dr. Karen Kemper, je opozorilo na številne podobnosti med zbiralci živali in ljudmi, odvisnimi od drog, zato uporabljajo izraz »zasvojenci z živalmi«. Med skupnimi lastnostmi zbiralcev in ljudi, odvisnih od drog, so preokupacija s predmetom zasvojenosti (živalmi); zanikanje zasvojenosti; opravičila za ravnanje; izoliranost od družbe razen od tistih, ki so vključeni v zasvojenost, npr. pomagačev; paranoja; zanemarjanje osebne čistoče in čistoče okolice; ter vračanje ... k zasvojenosti.

Model zoofilije. Nekaj zbiralcev bi lahko uvrstili v kategorijo zoofilije, psihoseksualne motnje, pri kateri živali igrajo pomembno vlogo v spolnih fantazijah ali dejavnostih posameznika. Čeprav so poročila o zoofiliji pri zbiralcih redka, občasno naletimo na dokaze o resnični ali simbolični spolni odvisnosti od določene živali v oskrbi zbiralcev, za številne od teh ljudi pa so živali glavni prejemniki in dajalci ljubezni. V nekaterih primerih so moških zbiralci živali imeli tudi velike zbirke pornografskega gradiva.

Potreba po moči in nadzoru. Zdi se, da je večina primerov odkritega grdega ravnanja z živalmi (npr. mučenja, zažiganja) posledica potrebe posameznika po izkazovanju moči, vendar pa ta posameznik nima sposobnosti, ki bi mu omogočile, da bi moč izkazoval na bolj normalen način. Nekateri zbiralci, ki ustrezajo temu modelu, tepejo ali drugače grdo ravnajo s svojimi ujetniki, čeprav zatrjujejo, da imajo živali »radi«.

Ti modeli se ne izključujejo in posameznik lahko ustreza več modelom. Ne glede na to, kateri model najbolj ustreza določenemu zbiralcu živali, je pomembno, da je vzdrževanje velikega števila živali v slabih pogojih kaznivo dejanje pa tudi bolezenska motnja.

Ironično je, da so krivici za nekatere primere najhujšega trpljenja živali prav zbiralci živali, ki trdijo, da imajo živali radi. Ti tragični primeri so dokaz, da je treba nenehno izobraževati družbo, da živali niso predmeti, temveč živa bitja, katerih telesne in čustvene potrebe morajo biti izpolnjene.